Oče, vse
ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene; vendar ne, kar jaz hočem, ampak
kar ti.
Župljani
razborske župnije z našim župnikom smo se želeli, kolikor je
mogoče, približati pisanemu sporočilu, še več! Želeli smo ne le slišati evangeljske
besede o Jezusovem trpljenju, temveč tudi vzdihe, jok in krike, hoteli smo s
svojimi očmi videti, kako je Jezus kakor jagnje šel na križ, želeli smo sočustvovati
z bolečino Matere ob smrti Sina in se predati veselju nad vstajenjem. Želeli
smo, kolikor je mogoče, pretehtati in izmeriti ceno svojega odrešenja, da bomo
lahko sebi in tistim, ki nas bodo vprašali, znali odgovoriti, kolikšna je naša
vrednost. Rezultat raziskave? Po doživetju pasijona razborski župljani drugače
prestrezamo stare in nove filozofije o človekovi vrednosti in nevrednosti ter
smislu in nesmislu življenja in smrti. Pregloboko smo zrli v Kristusove muke,
da bi nam kdo mogel vzeti razlog našega upanja. Zrli smo vanje , trenutke trpljenja
podoživljali in ob njih vzdržali. Kajti ta pasijon ne prizanaša in ne omili
resnice. Pokaže nam veličino Kristusove ljubezni, a tudi postavi ogledalo pred
nas. Pilatov klic »Glejte, človek...« ne velja le za Kristusa, temveč tudi za
nas: glejte, kaj smo zmožni storiti. Ob tem se razodene globina Božje ljubezni:
takšnega človeka je prišel odrešit.
