Kavica ob šestih zjutraj. V župnišču. S patrom Karlom. Vsak konec tedna. Kavica, zgodbe življenja, izmenjava mnenj in vedno ideje, vse polno idej. Pater Karel je v razborsko sceno vnesel nemir.
Tisto jutro je rekel brez ovinkarjenja, naravnost - idejo, ki zareže v živo: »Mislim, da bi lahko uprizorili pasijon.« Mirno je opazoval moj odziv.
»Kakšen pasijon? Škofjelokški? Kaj si nor? Ta je pa prehuda!« sem ugovarjal. »Kje, kako, kdo; pa Jezus? Pa, pa ...
Verjetno se veliko velikih reči začne tako preprosto, skromno, ne zavedajoč se resnosti in odgovornosti. Kot seme, ki ga vržeš brazdo. In zraste v življenje.Tako je zrasel tudi Razborski pasijon.