Bilo
je ob treh popoldne, ko je Jezus tako zavpil k nebu. Tri dolge ure je že visel
na križu, s pribitimi rokami in nogami.Svoje kratko življenje je živel v nenehnem
darovanju drugim: ozdravljal je bolne in obujal mrtve, pomnožil je kruh in
odpuščal grehe, izrekal je besede modrosti in življenja.Še na križu je odpustil
svojim krvnikom, odprl raj razbojniku in nam nazadnje daroval svoje telo in
svojo kri, potem ko nam ju je bil podaril v evharistiji. Naposled pa je zavpil:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Narodni voditelji so se norčevali
iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je božji Maziljenec.«
Vojaki so ga zasramovali: »Če si judovski kralj, reši sam sebe.« Ta žalostna
podoba na križu naj bi bil kralj? Enako kot vojaki se je rogal tudi levi razbojnik,
medtem ko ga je desni prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«
Desni razbojnik je videl skozi površino nemoči in bolečin notranjo podobo
Jezusa. Prepoznal ga je kot kralja. In Jezus, kralj na križu, mu v smrti odpira
kraljevska vrata, ko mu odgovarja z besedami polne tolažbe in rahločutja:
»Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju.« Desni razbojnik v svoji
usmrtitvi doživi odrešenje in ozdravljenje. Levi pa, ki se roga, se zdi samemu
sebi velik, vendar gre neizogibno klavrnemu koncu naproti, medtem ko je proseči
razbojnik deležen Jezusovega kraljestva. To je res veselo sporočilo: Kralj
na križu spremeni razbojnika v novega človeka! Če smo tudi mi, kot desni razbojnik,
sredi nemoči, neuspeha in smrtne stiske ter zremo na Jezusa kot kralja, bomo
deležni njegovega kraljevskega dostojanstva. Prav tedaj, ko se je zdelo, da
doživlja neskončno oddaljenost od Očeta, je z velikanskim in nepredstavljivim
naporom obudil vero v njegovo ljubezen in se mu ponovno popolnoma izročil:
»Doplnjeno je.Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«Prav v to skrivnost
smrti in življenja zremo v teh velikonočnih dneh, dneh vstajenja.
To je ista skrivnost, ki jo je doživljala v polnosti Marija, prva Jezusova
učenka. Tudi ona je bila ob vznožju križa poklicana, da “izgubi” tisto, kar
ji je bilo najbolj dragoceno: svojega Sina. Toda v tistem trenutku je prav
zato, ker je sprejela Božji načrt, postala Mati mnogih sinov, naša Mati.
